Naravi, živalim in ljudem prijazno življenje
Zdravje

Intervju-Špela Vehar:prehranska svetovalka polnovredne rastlinske prehrane

Danes že lahko brez težav najdemo znanstvene študije, ki podpirajo tezo, da je ravno polnovredna rastlinska prehrana tista, ki nas lahko obvaruje pred novodobnimi boleznimi kot so diabetes tipa 2, rak, debelost, srčno-žilne bolezni, visok krvni tlak…To so bolezni, ki so povezane prav z življenjskim slogom in so kot take lahko z bolj ozaveščenim, zdravim življenjskim slogom, lahko preprečijo. Torej moč za skrb svojega zdravja je v naših rokah in sami lahko vplivamo na potek bolezni. Tega se zelo dobro zaveda tudi moja sogovornica s katero sem naredila primarno intervju za revijo za Osvoboditev živali in ga delim tudi tukaj z vami saj si želim, da konkretne, dobre informacije o prehrani dosežejo čim večje število ljudi.

Špela je tudi sama prehodila pot prehranske zmede. Na eni točki se je bala ogljikovih hidratov in mrzlično skrbela za zadosten vnos beljakovin. Pestile so jo razne zdravstvene težave kot so astma, zaprtje in razne alergije. Ko pa je spoznala, da je prehrana, ki podpira zdravje ravno ta, ki se jo je bala, se je njeno telo počasi pozdravilo in težave so počasi odšle. V intervjuju nam je zaupala zakaj se ne rabimo bati ogljikovih hidratov, ali so beljakovine res tako pomembne in kaj paše v našo rastlinsko omarico in kaj ne.

Živjo Špela! Bi na samem začetku z nami delila svojo zgodbo in zakaj si postala veganka?

Veganka sem postala po 7 letih pretežnega rastlinojedstva. Za rastlinojedstvo sem se odločila zaradi svojih številnih zdravstvenih težav v mladosti (astma, bronhitisi, zaprtje ipd.). Do veganstva sem po drugi strani prišla, ko sem si ogledala kopico dokumentarnih filmov, ki so mi prikazali vse možne absurdne zlorabe živali in narave, ki jih ljudje počnemo zaradi lastnega pohlepa in zabave in rekla sem si, da tega absolutno ne želim več podpirati na nobeni ravni.

Zdaj deluješ kot prehranska svetovalka. Kakšno prehrano točno priporočaš svojim strankam?

Svojim strankam predvsem priporočam prehrano, ki temelji na svežem sezonskem sadju, zelenjavi, naravnih škrobnih živilih (gomoljih, celih žitih, stročnicah) in dodatku majhne količine semen in oreščkov. Strankam priporočam, da iz svoje prehrane v čim večji meri, kot so to pripravljeni storiti, izključijo vnos živalskih izdelkov (meso, jajca, mleko, ribe) in vnos visoko procesirane hrane (rafinirani izdelki iz žit, rastlinskih olj, izoliranih beljakovin in izdelke z dodanimi sladkorji). Če na kratko povzamemo, prehrana mojih strank vključuje veliko sadja, podzemne in nadzemne zelenjave, krompirja, riža, raznoraznih kaš in stročnic ter manjše količine semen in oreščkov.

Škrob in ogljikovi hidrati so velikokrat označeni kot hrana, ki povzroča kopičenje odvečnih kilogramov. Določene diete kot so npr. Atkinsonova dieta zagovarjajo stališče, da ko izločimo ogljikove hidrate iz prehrane in jih nadomestimo z višjim vnosom beljakovin in maščob, lahko uspešno izgubimo odvečne kilograme. Tvoj pristop k prehrani pa spodbuja več uživanja ravno teh ogljikovih hidratov, ki se jih nekateri bojijo. Nam lahko poveš malo o tem?

Seveda. Prvič je treba razumeti, da marsikateri pristop lahko povzroči izgubo telesne teže. Če denimo človeka daste na kemoterapijo, ga tako dobro zastrupite, da izgubi apetit in izgubi kilograme. Če človeka stradate, prav tako izgubi kilograme. Na low carb diete glede na svoje raziskovanje gledam kot na zastrupljevalne dieta, ki oponašajo stradanje. Namreč, če telo oropamo za njegov primarni vir energije (sladkor), se mora telo zateči k procesu koriščenja maščob in beljakovin za energijo, kar pa počne zelo nerado, saj so izgube energije pri tej pretvorbi velike. Zato temu pravim stradalna dieta, saj telesu ljudje dajo nekaj, kar zelo težko izkoristi, poleg tega pa telo v tem stanju tudi zablokira lasten apetit, ker zazna nevarnost za svoje preživetje in se temu prilagodi z znižanim apetitom. Zagovorniki teh diet to slavijo, čeprav je absurdno. Apetit je znak zdravja in vitalnosti. Obstaja razlog, zakaj babice skrbi za neješče dojenčke in zakaj so vsi starši srečni, če imajo otroka, ki rad je. Zakaj pa tem dietam pravim tudi zastrupljevalne diete. Iz večih razlogov. Prvi razlog so beljakovine oziroma aminokisline. Večina ljudi ve, da jih potrebujemo za rast in razvoj mišičnih tkiv. Večina teh istih ljudi pa se ne zaveda, da jih potrebujemo le malo in da odvečne beljakovine obremenjujejo ledvica in ob metabolizmu povzročajo veliko stranskih produktov (kislin), ki jih mora telo nevtralizirati z uporabo svojih bazičnih mineralov iz mišičnih tkiv (kalcij) in potem vse skupaj izločiti iz telesa. Poanta je v tem, da preveč beljakovin telesu škodi, saj telo prisili v to, da jih predeluje in se znebi stranskih produktov, ki nastajajo ob presnovi le teh, prav tako pa telo v tem procesu sočasno izgublja tudi vodo. Hura, dieta ki nam ošibi mišice in nas dehidrira. Poleg tega živila, ki jih priporočajo nimajo veliko vlaknin in vode, ki bi poskrbele za kakovostno iztrebljanje, zato je zaprtje na takih dietah zelo pogosta težava.

Ravno zato ljudi spodbujam, da namesto takšnih diet raje jedo hrano, ki jim je naravno privlačna po vonju in okusu, hrano, ki ne potrebuje tone začimb in omak, da bi bila okusna. Ta hrana vsebuje veliko naravno prisotnih sladkorjev, ki so glavni vir energije za delovanje celic in možganov, hkrati pa vsebuje tudi veliko vode in vlaknin, ki pripomorejo k izvrstni prebavi ter čisto malo beljakovin in maščob, kar je tudi prav, saj beljakovin za tvorbo tkiv potrebujemo zelo malo, prav tako maščob in nič holesterola (večino maščob smo sposobni tvoriti sami, prav tako ves potreben holesterol).

Poleg tega bi rada poudarila tudi, da so low carb diete povsem nelogične iz vidika biološke logike in človeških instinktov. Če bi vsi ljudje na svetu želeli jesti približke Atkins diet, bi lahko na svetu ostala le ena desetina ljudi, saj je za takšno hrano potrebno porabiti veliko zemlje, vode in hrane. Po drugi strani na majhni površini zemlje lahko pridelamo veliko kalorij sadja in gomoljev, precej žit in stročnic in malce manj oreščkov. Prav tako pa ljudje instinktivno zaznavamo, kaj je naša primarna hrana. Vsakega človeka pomiri in osreči pogled na živobarvno sadje, medtem ko ne poznam nikogar, ki bi, ko bi na cesti videl povoženo mačko, postal lačen. Včasih nam malo prvinske logike ne bi škodilo.

Na tvojem blogu je tudi povabilo, ki vabi k sodelovanju v 21 dnevni škrobni izziv? Kaj pa je točno škrob in zakaj naj bi ga ljudje uživali več?

No, glede na vse, kar sem do sedaj preštudirala, bi bil morda boljši izraz za moj izziv sladkorni izziv. Namreč sladkor je tisti, ki nas poganja in ohranja pri življenju, v dobri kondiciji in dobri volji. Sladkor pa se nahaja v sadju, zelenjavi in škrobnih živilih, ki so bila v zadnjih letih po krivem obdolžena, da so redilna (riž, krompir, polenta ipd.), čeprav za to ni nikakršnih dokazov, saj je ta hrana v primerjavi z mesom, mlečnimi izdelki in procesirano prehrano izredno kalorično redka, pa tudi zelo nasitna.

Kot vsaka prehrana pa ima skoraj verjetno tudi rastlinska prehrana svoje pasti. Tudi sama zagovarjaš koncept polnovredne rastlinske prehrane. Katera pa so potem živila, ki pašejo v našo kuhinjsko omaro in katera so tista katerih se je bolje izogibati oz. uporabljati občasno?

Svoje stranke spodbujam, da je na njihovih pultih vedno gora svežega sadja, v hladilnikih pa dovolj zelenjave za cel teden. Na zalogi naj imajo vedno zaboj krompirja in nekaj kozarcev polnih riža, stročnic in drugih celih žit ter kakšen kozarec semen in oreščkov. Kot priboljšek imajo lahko na zalogi razno suho sadje (še posebej, če imajo odraščajoče otroke, ki potrebujejo veliko kalorij za svojo rast in razvoj).

Nekatera živila, ki pa so lahko v večjih količinah problematična pa so denimo rastlinski napitki, kruh in seveda raznorazne čokolade, sladila (sirupi, sladkorji id.) oziroma oreščkasta masla. Vse to so bolj kalorična in bogata živila, katerih uživanje na dnevni ravni v velikih količinah bi zagotovo odsvetovala, saj so izjemno kalorično gosta in tudi lažje prebavljiva, saj večinoma ne vsebujejo vlaknin in zato človeka hitreje privabijo v pretiravanje z njimi.

Beljakovine živalskega izvora veljajo v strokovnih krogih kot zelo pomembna v človeški prehrani. Do danes pa je bilo že narejenih veliko neodvisnih raziskav in napisanih knjig, da so ravno te beljakovine nevarne za človeško zdravje. Bi bilo za nas bolje, da se osredotočimo na beljakovine rastlinskega izvora in zakaj?

Za nas bi bilo najbolje, da se nehamo osredotočati na posamezna hranila v hrani, temveč da se začnemo osredotočati na hrano kot tako. Ključni pokazatelj tega, kako dobro se hranimo, je to, kako blizu stanja v kakršnem je zrastla, je dejansko hrana, ki jo jemo. Se je med našim hranjenjem in rastjo te hrane zgodilo veliko procesov ali malo? Je bila ta »hrana« ubita, spremenjena, se ji je kaj odvzemalo, dodajalo, koliko je bila termično obdelana itd. Smiselno bi bilo, da v naših ustih pristane čim več minimalno obdelane hrane, ter čim manj hrane, ki je bila modificirana. Živalska hrana je ultimativni primer modifikacije, saj življenjsko pomembna hranila, ki bi jih lahko dobili neposredno iz plodov, zaužijemo iz mrtvih trupel, ki začnejo razpadati, takoj ko se jih ubije. Človek v osnovi ni bitje, namenjeno za uživanje mrhovine. Na njej sicer lahko preživi, vsekakor pa to ne pomeni, da je to zanj optimalna hrana. Vprašanje beljakovin je povsem banalno, saj v svetu ne obstaja beljakovinska podhranjenost, temveč zgolj podhranjenost ali prehranjenost. Prva je posledica tega, da ljudje enostavno ne zaužijejo dovolj hrane, druga pa posledica tega, da ljudje uživajo hrano, ki je kalorično preveč koncentrirana, da bi naša telesa to lahko normalno zaznala. Zato se na tej hrani sistematično prenajedamo, saj naše telo nima mehanizmov, ki bi uspeli razumeti, da jemo hrano, ki je preveč bogata za naše lastno dobro.

Kako pa spremembo prehrane doživljajo tvoje stranke? Kakšne izkušnje si imela do sedaj?

Tiste stranke, ki so vzele to prehrano kot izziv in so si res želele drugega življenjskega sloga ter so bile odprte na spremembe in nenavezane na pretekle navade, so doživele ogromne uspehe. Imamo odlične rezultate z diabetiki tipa 2 (po cca 2-3 mesecih kjub ogroomnim vnosom »porednih« živil spravijo svoj sladkor povsem na normalo, pa še shujšajo), z ljudmi, ki so že imeli pokazatelje začetkov srčno žilnih bolezni (ena gospa je lahko po 3 mesecih nehala jemati statine, ker so se ji izvidi holesterola postavili v normalo). Poleg tega pa vse stranke v roku 1-3 tednov uredijo prebavo (hodijo na veliko potrebo min 1-3x na dan brez napenjanja in sedenja na wc-ju), shujšajo, imajo več energije itd. Ženske imajo milejše menstruacije praktično brez krčev in bolečin. Rezultatov je res veliko, pa še dokaj hitri so.

  • Kakšen misliš, da bi bil svet, če bi v veliki večini jedli vsi rastlinsko prehrano?

Ko nehamo jesti živali in jih izkoriščati za hrano in vse ostalo, postanemo bolj dovzetni za prepoznavanje krivic in nepravilnosti tudi drugod. Zato menim, da bi bil svet, kjer bi jedli rastlinsko hrano manj agresiven, manj tekmovalen. Napredek ne bi bil sam sebi namen oziroma ne bi bil namenjen samo kopičenju bogastva peščice temveč bi bil namen napredka boljše življenje celotne skupnosti. Trdno verjamem, da kakor delamo eno stvar, tako delamo tudi druge. Če smo objestni in okrutni do enega bitja, bomo podobni tudi z drugimi bitji in obratno. Če smo dojemljivi in čutimo odgovornost do ene vrste bitji, bomo slej ko prej to isto dojemanje prenesli tudi na druga bitja, rastline, kamne, reke, gore itd.

Bi nam zaupala kaj točno ješ preko dneva za zajtrk, kosilo in večerjo?

Predvsem obrokov ne morem več poimenovati s temi imeni. Jem namreč šele takrat ko postanem lačna (to je lahko šele ob 11 ali 12). Takrat vedno jem sadje, saj me super odžeja in mi da energijo. Kasneje pa jem čisto po občutku in odvisno od situacije. Če sem na terenu, včasih obiščem kako vegansko restavracijo ali pa v navadni pizzeriji naročim zelenjavno pizzo brez sira (in se seveda pozanimam, da mi niso dali kakšne neumnosti v testo) ali pa preprosto jem sadje. Pred spanjem pa običajno rada pojem veliko solato in velik krožnik pečenega kromprija ali pa mogoče kakšnega riža z zelenjavo ali zelenjavne mineštre s stročnicami. Moja prehrana je zelo preprosta, sestavljena iz 1-5 sestavin. Čebulo pražim na vodi, uporabljam pa zelo malo soli in začimb, enostavno zato, ker mi je prehrana, ki jo jem zelo dobra tudi brez pretiranih izboljšav.

Bi za konec še rada še kaj sporočila bralcem?

Predvsem to, da je prehod na takšno prehrano sprva sicer zahteven, a ko se je enkrat navadite, vas zelo osreči. Kuhinja vam ne smrdi, posoda ni mastna, ni veliko kompliciranja, jeste lahko kolikor želite in kadar želite, pa ostanete vitki in vitalni brez gledanja na količino. Poleg tega pa s to prehrano rečete ne poboju živalskih dojenčkov in izkoriščanju živali za hrano, ki je vsekakor ne potrebujemo. A ni to super? Vi ste zdravi, za hrano zapravite zelo malo denarja, pa še etični ste.

Če si želite, da vam Špela pomaga pri prehodu na rastlinsko prehrano lahko obiščete njeno spletno stran luckyshelly.com

Article written by:

V življenju rada iščem naravne rešitve, ki pomagajo do boljšega počutja in skrbi za živali in okolje.